Vsak napitek bolj tekne iz lične skodelice

Že kakšnih dvajset let imam nekoliko nenavaden hobi. Moja obsesija so skodelice za čaj in kavo – in čaj in kavo tudi izjemno rada pijem. Kako se je vse skupaj začelo? V času moje mladosti smo otroci zjutraj pili belo ječmenovo kavo iz običajnih kavnih »lončkov« v beli barvi, ki so imeli zgolj tu in tam nežno in drobno poslikavo kakšne rožice. Ko je šla osnovna šola proti koncu, so prišle k nam skodelice nekoliko bolj simpatičnih velikosti in predvsem bolj živih barv, vse večkrat pa so bile tudi simpatično poslikane – spomnim se, da mi je mama enkrat iz tujine prinesla celo skodelico z junakinjo iz risank.

Ko sem bila v srednji šoli, pa sem nekoč v trgovini zagledala skodelico, v katero sem se naravnost zaljubila: turkizno modro, na kateri je bil narisan debel oranžen maček. To je postala za nekaj let edina skodelica, iz katere sem pila svojo kavo. Tudi ko se je odkrušila, nisem hotela druge, pa čeprav so mi jih nekaj podarili. Šele takrat, ko je dokončno počila, sem se sprijaznila s tem, da moje najljubše skodelice ni več in bom vendarle potrebovala drugo. Med skodelicami, ki so mi jih v teh letih podarili, mi ni bila nobena prav posebej pri srcu. In tako se je pričel lov na lepe in zanimive skodelice. V svoji zbirki jih imam trenutno preko štiristo, pa sem jih v tem času mnogo razbila, marsikatero pa tudi predala drugim. Običajno namreč obdržim zgolj tiste skodelice, ki se mi zdijo izjemno estetsko dovršene, izjemno zabavne, ali pa je njihovo oblikovanje ali poslikava nekaj posebnega. Vsake toliko se torej lotim čiščenja polic in se znebim tistih, za katere ugotovim, da so pravzaprav dolgočasne.

Običajno povprašam prijatelje, če jih želijo, sicer pa jih odnesem kakšni dobrodelni organizaciji, že nekajkrat pa sem jih uporabila tudi za sajenje. Priznati moram, da so med skodelicami, ki gredo proč, vsakič takoj tiste, ki imajo razne hudomušne napise v stilu praznovanj Abrahama ali norčave napise o moških, ženskah in seksu – ker je napis morda res smešen na prvo žogo, sicer pa so večinoma enostavno grde. Omenila sem preko štiristo skodelic.

 Gotovo se sprašujete, kje jih imam vse spravljene? Tiste skodelice, ki so »prehodne«, torej še ni jasno, ali jih bom ob naslednjem pospravljanju obdržala ali zavrgla, so v kuhinjski omarici. Tiste, ki naj bi bile z mano za stalno, pa so postale stenski okras. Stena ob podestu stopnišča je namreč skorajda od vrha do tal obložena z njimi.

 Zakaj pa ne, saj gre za keramiko, tako kot pri ploščicah. Res je seveda, da moram z njih z metlico pogosto brisati prah, a to ni toliko dela, kot se zdi – v njihovi notranjosti se prah namreč ne nabira, saj vrh vsake prekrijem s samolepilno prozorno folijo, ki jo nato obrežem povsem ob robu, da se je sploh ne vidi. Prepričana sem, da bo ta moja strast trajala, dokler živim. Pa ne zato, ker bi še vedno iskala tisti pravi lonček za svojo kavo, temveč zato, ker so mi skodelice enostavno prirasle k srcu.